OGLEDALO ČASA
Jože Pogačnik, DOKUMENTARNO IME 2012
Od vseh večnih umetnosti je najmlajša, filmska umetnost, razumljiva vsem. Dokumentarni film je od samih ljubiteljskih začetkov najbolje zaznamoval svoj čas. Večkrat posiljen od oblasti in neukih uporabnikov danes životari v začaranem krogu novih naročnikov. Sicer pa dokumentarni filmi kakršnikoli so že s časovno distanco pridobivajo na svoji moči in so kot paradoks neizprosen pokazatelj našega vsakdanjega bivanja. Četudi so ga kot zapoznel jesenski list vrtinčile globalne spremembe v njegovem večnem raziskovanju sporočila iz magične camere obscure.
Ime dokumentarni film se prvič pojavi v časopisu Sun iz New Yorka in to v članku Johna Griersona, ki meni da je potrebno »življenje ujeti v njegovi surovi avtentičnosti in brez nepotrebnega iskanja neke namišljene vizualne lepote. Lirika pa lahko nastane samo kot njen samodejni vzporedni pojav«. Zaposlen kot odgovoren za tisk in film, John Grierson, v Unescu odločilno vpliva na mnoge ugledne režiserje da v svoje igrane filme vnašajo dokumentarne elemente. Tudi danes avtorji potrjujejo avtentičnost svoje filmske zgodbe v neposrednem stiku z življenjem. Očetu britanskega dokumentarnega filma Johnu Griersonu sta dodala svoje neizprosno filmsko videnje Dziga Vertov, ki je hotel »izgnati iz filma vse kar ni izviralo iz življenja« in Jean Rouch, ki se je s Filmom resnice »Cinema direct« zavzemal za »avtorjevo nevidljivost«. Slej kot prej so tudi drugi zapisovalci časa spoznali da je pametno odkrivati svet takšen kakršen je, z vsemi socialnimi razpokami in političnimi sistemi ki se med seboj kosajo kako in kdo bo to nebogljeno človeško čredo spravil v svojo utopično stajo.
Slovenski dokumentarni film je po drugi svetovni vojni svojo ljubiteljsko naravnanost do sedme umetnosti spremenil v profesionalno kinematografijo. Že leta 1922 je Lenin zaukazal da je za sovjetsko oblast najvažnejši film in nova Jugoslavija ni želela zaostajati. Z gibljivimi slikami je bilo potrebno zaznamovati revolucionarne spremembe in zmagovalce, ki so se radi slikali. Ostajala pa so za njimi ozadja, ki nam še danes služijo kot zanimiv zgodovinski vir. Z rojstvom televizije pa je uplahnela državna pomoč filmu. Še isti večer po prazničnem dogodku so se oblastniki že videli na ekranu. S tem so se za dokumentarni film odprle večje možnost, da je izbiral tudi drugačne teme, tudi teme, ki so ležale na senčni strani ulice. Kljub cenzuri so se pojavili filmi socialnih vsebin, ki niso bili pogodu nedotakljivemu sistemu. Mnogi uspešni avtorji niso zmogli nositi breme eksistenčne negotovosti. Omahnila sta tudi dva zelo nadarjena dokumentarista Blažič in Lužnik. Novi val je preko Donave pljusknil tudi pod vznožje Triglava. Svoboda umetniške misli je zasvojila tudi dokaj folklorno obarvano slovensko kinematografijo. Jugoslovanska dokumentarna produkcija je bila tedaj na evropskem vrhu, slovenski delež v njej pa izjemno pomemben.
Slovenski dokumentarni film je danes obubožan. Tržne metamorfoze so prizemljile še tiste čiste dokumentariste, ki podobno mislijo. Televizija je osiromašila filmski jezik njegovih zakonitosti. Dramaturgija ne obstoja več, gibljive slike se nalagajo po trenutnem navdihu in pogosto pogrešamo avtorsko sporočilo filma. Ustvarjalci preveč razmišljajo o res bednih honorarjih za svoje intelektualno delo. Boj za naročene filme se bije do absurda. Edino ti pa zlahka in hitro prinesejo denar.
Prelepo bi bilo da bi se še kdaj vrnili k čistemu dokumentarcu. To ni samo eden od kratkometražnih filmov, je najžlahtnejša dediščina prvorejenega otroka filma. Pogumno drži zrcalo svojemu času, ki tako postaja avtentičen zapis dinamičnega gibanja v družbi, kakršnakoli že je. Za pravega dokumentarista ne manjka tem. Da, kot sem že nekje zapisal, ležijo na ulici, samo pobrati jih je treba. Slovenski film je nekoč porodila radovedna neučakanost do zgodnjega spoznanja gibljivih slik. Profesionalci postajajo utrujeni in čas je da začnemo znova. Poganjajo novi cvetovi. Ljubiteljska vnema prerašča preigravanje šolskih etud in že rojeva prve sadove. Po Sloveniji nastajajo novi centri cineastov, ki jih je zasvojila magija camere obscure.
15. september 2012
