ARHIV

Dokumentarno ime leta 2014 – Helena Koder

 

 


 

Otrok med visokimi travami. Mama se smehlja, ko ji zavezuje rutko. Moški stoji zraven in ju gleda ljubeče. Moj oče, tatek. Podoba je nabita z emocijo. To je moj najstarejši spomin.

 

V Kamniku, kjer živimo, je kino glavna stvar. Vtiskujejo se podobe. Ostajajo, če so nabite z emocijo. Emocija v podobah, to je edini kriterij, ki ga znam razbrati.

 

Veliko berem in poslušam glasbo. Dokumentarnih filmov ne maram, ker jih vedno spremljajo poučni in zanosni komentarji, ki uničujejo podobe.

 

Po gimnaziji se učim malo okoli filma (glavna ženska vloga v Hieng-Golikovem filmu Kala) in veliko po televiziji (napovedovalka, voditeljica). Doštudiram romanistiko. V Monte Carlu vidim BBC-jev dokumentarec, ki me fascinira s svojo pristnostjo: TO!

 

Počasi, zelo počasi, pridem v televizijsko redakcijo, kjer so možnosti za tako delo. Učim se od kolegov in sodelavcev.

 

Še vedno me fascinirajo podobe, nabite z emocijo. Še vedno ne vem, po kakšnem čudežu se zgodi, da se pristnost ohrani tudi na filmu. Redkokdaj, a vendar. Ali je to tisti ujeti čas, o katerem govorita Proust in Tarkovski?

 


 

Te misli so se mi zapisale za publikacijo Slovenske kinoteke ob moji retrospektivi. Od takrat je minilo precej let in šest dokumentarcev (preveč in premalo, žal!). Kar sem zapisala pred poldrugim desetletjem, bi z istimi besedami zapisala tudi danes. Vendar pa bom za DOKU 2014 to malo dopolnila in pojasnila.

 

Ko z današnjo izkušnjo pomislim na tisti BBC-jev film, ki je zelo vplival na moje profesionalno delo, moram seveda ugotoviti, da sploh ni bil nič posebnega. A je v tistem času najbrž moral biti tudi za poznavalce močan film, če so ga Angleži poslali kot svoj dosežek na mednarodni festival pod pokroviteljstvom monaške kneginje Grace Kelly. To je bil film o mladem moškem, ki čaka, da mu z zelo tvegano operacijo odstranijo možganski tumor. Če ga ne operirajo, bo zagotovo kmalu umrl. Vendar je tudi veliko možnosti, da operacije ne bo preživel. A če bo uspela, bo zdrav. Kar je bilo zame fascinantno, je bil način, kako se je avtor filma približal temu bolniku in njegovi družini in kakšno pristnost njihove življenjske situacije je znal ohraniti v dokumentarcu. Dotlej nisem ne na televiziji ne v kinu še videla nič takega. Predvsem me je pretreslo, da je bil glavni protagonist filma obravnavan kot subjekt, ki pred kamero dejansko živi, in ne kot objekt, uporabljen za ilustracijo nekega problema ali teze ali informacije. Pristnost nekega dogajanja pred objektivom kamere in kako to pristnost ohraniti na posnetku, to se mi je odkrilo kot osrednje vprašanje, ki se pred dokumentarista postavlja vedno in vsakič znova. Vprašanje, ki vedno in vsakič znova terja drugačen odgovor.

 

Kasneje, ko sem že sama – a to je šlo zares počasi – pobliže spoznala svet televizijske dokumentaristike, je bilo zame zelo navdihujoče delo Fredericka Wisemana. Wiseman je popoln avtor svojih filmov: scenarist, snemalec slike in zvoka, montažer ter režiser. V svojih delih največkrat raziskuje delovanje institucij (bolnišnic, veleblagovnic, socialnih ustanov, vojske itd., pa tudi opere, umetniške galerije) in pri tem uporablja, kot ji sam pravi, strategijo muhe na zidu: ne da bi se sam vpletal. Čim manj moteče snema dogajanje na raznih prizoriščih, kjer ljudje, vpeti v določen sistem in ne glede na hierarhijo, odločujoče omogočajo delovanje tega sistema in vplivajo nanj. Wiseman snema dneve in dneve, posname ogromne količine gradiva in potem počasi, zlagoma, tedne in tedne v montaži pregleduje filmski material ter potem sestavi zgodbo.

 

Ob gledanju njegovih filmov, ki veljajo za objektiven prikaz določenih družbenih situacij, se mi je bolj kot ob drugih dokumentarcih razjasnilo, da je manipulacija vgrajena v vse postopke ustvarjanja dokumentarca in da se moraš kot avtor tega v vsakem trenutku zavedati. V vsakem trenutku ustvarjanja se ukvarjaš z vprašanjem etičnosti svojih odločitev, v vsakem trenutku želiš biti prepričan, da ravnaš prav. Ker tista pristnost, ki je v »tvojih« filmih edina zares dragocena, je pristnost nekoga drugega. Ti si samo omogočil, da se je zapisala na film.

 

Do teh odgovorov lahko prideš samo sam. Vse drugo se da naučiti.

 

Vsak dokumentarec je, v večji ali manjši meri, iskanje resnice. (Podobno kot je navsezadnje vsak novinarski zapis iskanje resnice.) Iskanje resnice je hkrati tudi iskanje lepote, kolikor je lepota podrejena resnici. Velja za vse filmske zvrsti, v največji meri pa to gotovo velja za tisto zvrst dokumentarca, ki predstavlja nekakšen neposreden vstop v življenje. In pri tem iskanju resnice se kot avtor zaveš, da je pravzaprav nedosegljiva, da se ji približuješ in jo dosežeš samo toliko, kolikor je je v tvojem pogledu. Vendar je je v tvojem pogledu lahko samo toliko, kolikor je  resnice in pristnosti  znotraj tistega okvirja, ki objema izsek dogajanja pred objektivom kamere med snemanjem, znotraj tistega majhnega okvirja, ki se mu reče filmski kader in lahko zaobjame neskončnost. Ker v tvojem dokumentarcu na koncu ne bo ničesar drugega kot samo tisto, kar se vidi in sliši znotraj tega okvirja. Tako kot v vsakem filmu. Le da v dokumentarcu človek pred objektivom ne igra, temveč živi. A na koncu koncev gre v obeh primerih za pristnost, s katero je treba prepričati tistega, ki mu je posnetek namenjen: gledalca. Kajti emocija, ki jo bo gledalec občutil, če ga bo film prepričal, ne bo razlikovala med dokumentarnim in umišljenim (fiction) filmom. V tem sta dokumentarni in igrani film enaka.

 

                                                                                                Helena Koder v Kranjski Gori, avgusta 2014


 

Dokumentarni film Helene Koder v DOKU retro programu

 

 

 

LOKACIJA TERMIN PROGRAM
SODNI STOLP SOBOTA18:00 DOKU retro: Dokumentarno ime 2014MAGDALENICE GOSPE RADOJKE VRANČIČ (1997, 45 min), Helena KoderPRIZORI IZ ŽIVLJENJA PRI HLEBANJEVIH (1997, 50 min), Helena Koder

Pogovor s Heleno Koder, podelitev nagrade in pogostitev

SODNI STOLP

NEDELJA

12:30

DOKU retro: Dokumentarno ime 2014OBRAZI IZ MARIJANIŠČA (2001, 57 min), Helena KoderPOPOLNI TORZO (1993, 37 min), Helena Koder

 


 

Dokumentarni filmi scenaristke in režiserke Helene Koder

 

Linhart, človek razsvetljenstva, 67 min, 2006
Sestra v ogledalu, 49 min, 2003
Obrazi iz Marijanišča, 57 min, 2001
Mož brez posebnosti, 55 min, 1999
Magdalenice gospe Radojke Vrančič,  45min,1997
Prizori iz Življenja pri Hlebanjevih, 50 min, 1997
Kranj, zgodbe o uspehu, 47 min, 1994
Popolni torzo, 37 min, 1993
Zbirni center, 53 min, 1992
Zeleno, ki te ljubim zeleno, 44 min, 1989
Montaža ekstaze, 59 min, 1989
Gledališče sredi pušk, 40 min, 1977
Kadar skozi gozdove rjujejo viharji, 39 min, 1977
Poklic: dipl.ek., spol: ženski , 35 min, 1976
Po čem so karamboli, 35 min, 1976
Superslovenščina, 29 min, 1975
Reci bobu bob, 29 min., 1975


 

Dokumentarni filmi scenaristke Helene Koder, ki so nastali v sodelovanju z drugimi režiserji

 

Pesnik v pogrezu zgodovine (88 min., 2004, gl. producent ARSMEDIA/ Franci Zajc), s. Helena Koder,  r. Miran Zupanič
Vojna in pogajanja (1. in 2. del, 100 min., 1995, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder,   r. Marjan Frankovič
Operacija 2-1-13-62 (59 min, 1992, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder,  Miran Zupanič
Jezuiti se vračajo  (44 min, 1991, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder, r. Bojan Labovič
Razlaščenci (48 min, 1991, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder,   r. Maja Weiss
Materada in pisatelj Fulvio Tomizza (49 min, 1990, produkcija RTV Slovenija) s. Helena Koder,   r. Helena Koder in Bogdan Mrovlje
Volite mene! (37 min, 1990, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder,  r. Maja Weiss
Kočevska je ena nesrečna dežela (44 min, 1990, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder,  r. Lado Troha
Juriš na nebo (44 min, 1989, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder,  r. Marjan Frankovič
Spreminjanja (44 minm 1988, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder,  r. Bogdan Mrovlje
Prepovedane  igre (43 min, 1987, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder,   r. Bogdan Mrovlje
Narcis brez ogledala (42 min, 1986, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder,   r. Mitja Milavec
Presaditev (44 min, , produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder,  r. Bogdan Mrovlje
Dva, tri kroge nad Peklom (38 min, , produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder,   r. Bogdan Mrovlje
Dežela smehljaja (30 min, 1985, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder,  r. Mitja Milavec
Prepovedani sadež doktorja Fausta (40 min, 1984, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder, r. Pavel Gerzinčič
Huda luknja (42 min, 1984, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder,   r. Bogdan Mrovlje
Kolizej, 39 min., s. Helena Koder,   r. Žare Lužnik
V areni življenja: prispevki za biografijo… Marinka, Mačka, Kardeljeve, Šentjurčeve, Leskoška, Beblerja; 6 filmov, posnetih in objavljenih v letih od 1980 do 1984 (300 min, 1984, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder, r. Jože Pogačnik
Gostilna (46 min, 1983, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder,   r. Žare Lužnik
Sfinga (20 min, 1983, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder,   r. Igor Košir
Skala (44 min, 1983, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder,  r. Igor Košir
Ljubezen (31 min, 1982, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder,  r. Žare Lužnik
Beg (32 min, 1981, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder,   r. Žare Lužnik
Hanzova pot  (38 min, 1981, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder, r. Igor Košir
Osvobodilna fronta (49 min, 1981, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder, r. Janez Drozg
Marjana gre v šolo (43 min, 1981, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder, r. Janez Drozg
Ljubljena Ljubljana (43 min, 1980, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder,  r. Jože Pogačnik
Skupinska slika z Nado Vreček (30 min, 1979,  produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder,  r. Jože Pogačnik
Variacije na temo pisarna (32 min, 1975, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder,  r. Jože Bevc
Ljubljana je moje mesto zdaj (39 min, 1975, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder,  r. Jože Pogačnik
Mala nočna glasba (1975, produkcija RTV Slovenija), s. Helena Koder, r. Mako Sajko