Jože Pogačnik na Festivalu dokumentarnega filma 2012, Maribor; Foto: Sami Rahim
Razsežnosti Pogačnikovih filmov
tekst: Marjan Brezovar
vir: zloženka Nagrada Metod Badjura za življenjsko delo 2005
Pogačnikovi filmi so praviloma vznemirjeno potovanje v neznano, na katerem skupaj z avtorjem preiskujemo svet in njegove pojave. Pogačnikovo analitično oko je nepopustljivo; ne da se prevarati zunanjemu videzu, odkriti hoče srž, jedro problema. Znano je nenehno pod vprašajem; ne gotovosti, ki razpolaga s predmetom. Pogačnik je s temo tako rekoč v odprtem razmerju, ki si ne lasti vsevednosti, prav zato postopoma prodiramo v idejno pomensko jedro. Taka tematska perspektiva je seveda raznihana, dramatsko zaostrena; včasih se že zdi, da je tema izčrpana in da poznamo resnico, vendar nam novi podatki demantirajo našo gotovost. Iskriva množica različnih osvetlitev ponuja najbolj drzne asociativne zveze in v vrtincu živopisnega vrtiljaka najrazličnejših kombinacij se zaokrožajo različne prvine v celoto, ki nas preseneča s svojo umetniško dognanostjo, formalno estetsko izbrušenostjo in osvajajočo sugestivnostjo.
Pogačnik si ne lasti vrednostih sodb, prav zato tako zanesljivo vstopa v zapleteni svet junakov, poln protislovij in nasprotij. V tematskem žarišču z dosledno vztrajnostjo in nepopustljivostjo odkriva človekov bivanjski položaj. Pogačnikovi junaki se pogostoma gibljejo na nevarno izostreni konici, kjer si morajo izbirati življenjsko pot. Pogačnikov svet je poln precepov in stisk, a njegovi junaki se največkrat odločajo za zvestobo samemu sebi, svojemu resničnemu bistvu. Tako ravnanje jih vodi pogostoma v tragičen brodolom. Pretanjen občutek za tragičnost je značilna prvina Pogačnikovih filmov. Junaki so pogostoma postavljeni v svet surovo razčlovečenih odnosov, oropani temeljnih človeških pravic, obravnavani zgolj kot predmet, s katerim izbranci samovoljno ravnajo v imenu »višjih« interesov. Jože Pogačnik z moralno tenko izbrušenim človeškim občutkom prikazuje ljudi s temne strani ceste, ponižane in razžaljene. Svet do njih je neizprosno trd, dušijo se v resno oklepajočem obroču. Pogačnikovi ljudje so zapuščeni in izdani, a vendarle ohranijo notranjo celovitost, saj tudi v najtežjih preizkušnjah ne izdajo samih sebe, so dosledno to, kar so. Ta zvestoba samemu sebi je tako rekoč nedotakljivo območje, kjer ohranjajo svojo neposrednost, ki v njej potrjuje svojo moč in neodvisnost. Pogačnikovi junaki se upirajo vsiljenemu položaju, saj je v nasprotju z njihovimi hotenji, a v neenakopravnem spopadu so praviloma obsojeni na tragičen propad. Jože Pogačnik kaže v svojih filmih izrazit smisel za tragične človeške usode, za njihovo enkratno individualnost. Jože Pogačnik z veliko mero subtilnosti odkriva njihov tragičen svet v njegovih bistvenih sestavinah, tako da je problemsko žarišče izostreno in podano s skopimi, pretehtanimi informacijami, ki zanesljivo predstavijo pomensko naravnanost filma.
Velja poudariti, da Pogačnikovi junaki kljub propadu ohranjajo notranjo prostost, človeško celovitost in tako presegajo svojo tragično usodo. Svet je grozljivo teman in kamnito brezčuten, a vendar ga po svoje preseva upor junakov, ki kljub anatemi in obsojenosti na poraz le-tega ne sprejmejo, ampak ga osvetljujejo z upornostjo in pokončnostjo.
Tako značilno Pogačnikovo razmerje do sveta se zrcali v ustroju domala vseh njegovih kratkometražnih filmih, zvečine dokumentarcev ter filmskih in televizijskih portretov znanih političnih in umetniških osebnosti. Naj navedem nekatere: Sestra, Na stranskem tiru, Naročeni ženin, Jutrišnje Delo, Cukrarna, Ta hiša je moja, pa vendar ni moja, Sarabanda za 17. regiment, ob tem pa še filmske in televizijske portrete od Vlada Kozaka in Aleša Beblerja do Edvarda Kocbeka, Franceta Balantiča, Nika Grafenauerja.
Svojevrstno »uporništvo« junakov je značilno tudi za Pogačnikove dokumentarce o športu: Derby, Zlati fantje, Sledim soncu, Beli nomadi itd. Ne ostajati v okvirih znanega, že doseženega, to je moto Pogačnikovih športnih filmov. Vstopamo v svet vročične razgibanosti, zagrizenih spopadov, ko vsak gib meri na višjo kvaliteto, na preseganje doseženega. Kot da ni meja za silovit vzgon volje, ki poganja junake v vrh komaj še možnega. Junake vabi svetloba vznemirljivo novih obzorij.
Tudi v celovečernih filmih govori Jože Pogačnik z neizprosno odkritostjo o tistem, kar je prikrito površnemu pogledu. Snovni tloris in fabulativni zaris sta bolj razčlenjena, v njem se postopno razkrivajo medsebojna razmerja junakov in njihov bivanjski položaj. V konfliktnih situacijah spoznavamo dva nasprotujoča si pola: poleg tragično zaznamovanih junakov še predstavnike »višjih« interesov, ki imajo vso »resnico« v svojih rokah in z njo neusmiljeno manipulirajo. Njihov svet je prazen, nesposobni so odprtih odnošajev z ljudmi. Drugi so jim zgolj predmet, s katerim brez pomislekov dosegajo cilje. V razčlovečenih odnosih, ko je laž najvišja vrednota, si v imenu praznih gesel kujejo kariere in blokirajo resnične človeške vrednote. Svoj smisel vidijo v izpolnitvi pritlikavih interesov, njihovo duhovno obzorje se končuje pri političnih intrigah, klečeplazenju in služenju še bolj samopašnim gospodarjem (Grajski biki).
Film Naš človek je izjemno sugestiven prikaz nevidne in vendar strahotne represije, ki je neulovljiva, ki je tako rekoč ni, a je hkrati vsenavzoča, v vse pore segajoča duhovna nasilnost, ki človeka osami, izloči in ga izniči. Prepričljivo zasnovana in suvereno vodena analitična preiskava stanj, ki so tako rekoč nedotakljiva, a vendar strahotno navzoča z zastrašujočo vsemočjo. Vsekakor je film Naš človek eden najbolj prodornih prikazov totalitarnega brezdušja, njegovih groteskno absurdnih anomalij.
V Pogačnikovih filmih se srečujemo tudi z junaki, ki žele v aktivistični zagnanosti spreminjati svet v njegovih temeljih, a spoznavajo svojo kratkovidno nasilnost. Spoznavajo, da so velika, vse obetajoča gesla fasada, za katero se skriva nasilje, ki ne priznava človeških vrednot. Streznitev je stresna, a junakom se odpirajo nova obzorja (Kavarna Astoria).
Temeljna značilnost Pogačnikove ustvarjalnosti, kot smo jo prepoznavali, je namreč, da Jože Pogačnik ne ostaja v okviru znanega in utrjenega, ampak dosledno vstopa v svet novega. Njegove zamisli si krčijo pot v vedno novih rešitvah, ki se v njih uveljavlja notranja ustvarjalna pobuda. Vsekakor Jože Pogačnik z izrazito inovativnimi prodori, ki odpirajo nova obzorja, prerašča čas in je živo navzoč v našem ustvarjalnem snovanju.
Dokumentarno ime 2012 – Jože Pogačnik
Nagrade in priznanja Jožeta Pogačnika