Dragi ljubitelji dokumentarnega filma, zdaj pa iskreno.
V petek, 2.8.2013, smo prejeli odločbo s strani Mestne občine Maribor, da je strokovna komisija za avdiovizualno področje ocenila, da se projekt Revije slovenskega dokumentarnega filma 2013 ne poda v sofinanciranje. S podpisom na spodnji odstavek, so člani komisije Aleksandra Goropevšek, vodja preteklega festivala Dokma (v vlogi predsednice komisije), Uja Irgolič (filmska montažerka), dr. Zoran Medved (novinar RTV Maribor) in Kristjan Sande (kamerman RTV Maribor) odvzeli 2. ediciji Revije slovenskega dokumentarnega filma 2013 lokalno podporo. Podpisali so se pod:
»Predlagani projekt je v svoji zasnovi zanimiv, nikakor pa ne predstavlja popolnema novouma v tovrstnih predstavitvah dokumentarnega filma pri nas in v Evropi. Izbira »prezrtih« dokumentarni del kot osnovno programsko izhodišče je sicer dobrodošla provokativnost, toda kljub obsežni utemeljitvi, ni dovolj natančno zagovarjana. Čeprav je projekt predstavljen kot revija, ima tudi značilnosti festivala, zato ni jasno, kaj je končni namen in cilj organizatorjev. Glede na vsebino, dostopnost in tehnično opremljenost lokacij ter dejanske potrebe za izvedbo takšnega projekta, se nam zdi ta tako kadrovsko kot finančno predimenzioniran. Komisija vztraja na načelnem stališču, da bi bilo potrebno festivalske dokodke, kakršni so bili Dokma, Animateka in njim podobni, v prihodnje združevati v večje, trajnejše in celovitejše projekte, saj bi bili s tem odmevnejši in trdnejše umeščeni v kulturni prostor, v katerem bi sirše občinstvo in stroka v Mariboru sprejela nekaj, kar je bilo v drugih okoljih prezrto ali ni bilo ocenjeno kot najboljse. Komisija projekta ne predlaga v sofinanciranje.«
Podporno pismo za 2. edicijo Revije slovenskega dokumentarnega filma 2013 je v treh dneh podalo 30 različnih deležnikov, od državnih filmskih institucij, nacionalne televizije, mednarodnih filmskih strokovnjakov, do lokalnih filmskih organizacij in društev, ki kreirajo obrevijski program. Vse to je uspelo dokumentariste povezati še bolj in vsekakor 2. edicija Revije slovenskega filma bo, zato se vidimo od 30.8. do 1.9.2013 v Mariboru! Spodaj si lahko preberete misli, ki so jih podporniki delili.
Hvala vsem za poslana podporna pisma:
- g. Jože Pogačnik, filmski režiser, Dokumentarno ime 2012
- g. Mako Sajko, filmski režiser, Dokumentarno ime 2013
- Mitja Čander, programski direktor zavoda Maribor 2012 – EPK
- Jožko Rutar, direktor Slovenskega filmskega centra
- Peter Povh, urednik dokumentarnega programa RTV Slovenija
- Hanka Kastelicová, glavna producentka HBO Europe za dokumentarni film
- Igor Prassel, direktor Festivala slovenskega filma
- Katja Hohler, producentka Festivala slovenskega filma
- Jelka Stergel, vodja trženja / predstavnica v upravnem odboru Eurimages, Slovenski filmski center
- Vlado Škafar, svetovalec za filmsko področje EPK 2012, sodelavec za filmsko področje pri novem Nacionalnem program za kulturo pri MzK RS
- Jurij Meden, Slovenska Kinoteka
- Marina Gumzi, producentka za avdiovizualno področje zavoda Maribor 2012 – EPK
- Vladimir Rukavina, Narodni dom Maribor
- Zoran Bilodjerič, Arcus Film
- Đorđe Legen, Studio Legen
- Matjaž Fistravec, filmski režiser
- Petra Seliškar, dokumentaristka in selektorica festival Makedox
- Boris Petkovič, filmski režiser
- Maja Weiss, režiserka
- Haidy Kancler, režiserka
- Mojca Pernat, Filmsko društvo Film Factory
- Srđan Šarenac, filmski režiser
- Siniša Juričić, producent
- Miha Knific, režiser
- Miha Horvat, Fundacija Sonda
- Srđan Trifunović, Zavod Udarnik
- Rene Puhar, Društvo za razvoj filmske kulture
- Carmen L. Oven, moderatorka in avtorica radijskih ter televizijskih oddaj
- Katja Beck Kos, Društvo Hiša!
- Polona Červenek, zavod Kultivacija
- Miha Černec, producent
- Borut Pahor, predsednik RS
Bolj pomembno od negativne odločbe avdiovizualne komisije na Mestni občini Maribor je, da je njihova razsodba še bolj povezala strokovno filmsko javnost in kreiranje filmske prihodnosti Maribora se je dejansko šele začelo. Se vidimo v Mariboru 30.8.2013.
Jože Pogačnik, filmski režiser in DOKUMENTARNO IME 2012:
S strani organizatorjev Revije slovenskega dokumentarnega filma sem seznanjen, da ustrezna komisija za audiovizualno ustvarjanje v mestu ni naklonjena njihovemu prizadevanju, da tudi letos ponovi uspešno manifestacijo zapostavljenega kratkometražnega filma. V portoroški gneči nacionalnega fetivala vseh zvrsti sedme umetnosti je dokumentarni film potisnjen na stranski tir povsem nemogočih terminov. In prav dokumentarni film je tisti, ki edini ostaja odsev nekega časa, ki ga živimo. Poln dogodkov, padcev in vzponov mlade države je zapisovalec z sliko, ki ne zna lagati. Presega pisano besedo, ki ji botrujejo aktualni interesi. Bila bi velika škoda da sleherno pobudo za organizirano predstavitev kratko metražnih filmov, še posebej tistih, ki pošteno držijo zrcalo svojemu času ne podpremo dokler obstaja volja in sposobnost filmskih entuziastov, ki jih v Mariboru ni malo. Seveda ni prav, da številni mariborski ljubitelji filma, med katerimi so nekateri že prerasli amaterske korenine in vstopajo v magični svet profesionalnosti, ne prestopijo iz svojih vrtičkov in združeni postanejo pravi dokumentarni center. Maribor ima vse pogoje da prevzame skrb za obstoj, pobudo in razvoj slovenskega dokumentarnega filma. Prepričan sem da mnogi slovenski avtorji, pa tudi Slovenski filmski center podpirajo zamisel, ki jo ponujam. Dotlej pa pustimo živeti posamičnim cvetovom, ki napovedujejo, da Maribor nekoč postane vseslovensko središče dokumentarnega in kratkometražnega filma. Zato podpiram vsako pobudo, ki vodi k temu cilju. Tudi Revijo dokumentarnega filma, ki je po mojem mnenju lansko leto uspešno izvedla svoj program, ki ga velja ponoviti.
S spoštovanjem
Jože Pogačnik, režiser
8.8.2013, Ljubljana
Mitja Čander, programski direktor EPK v letu 2012:
Vsi, ki smo lani od blizu spremljali premierno Revijo slovenskega dokumentarnega filma, smo se lahko prepričali, da ni šlo zgolj za pomembno programsko novost na nacionalni ravni, ampak tudi za festival, ki je dejansko uspel pritegniti tako relevantne ustvarjalce kot široko publiko. Zato ne preseneča odločitev Slovenskega filmskega centra, da podpre drugo izvedbo. Toliko bolj pa preseneča odločitev lokalne skupnosti, da festivalu ne dodeli podpore. Podobno kot država avtomatično dofinancira na evropski ravni podprte projekte, bi morala po analogiji lokalna skupnost v določeni meri podpreti tudi državno financirane projekte, kar še ne vpliva nujno na njene kulturnopolitične prioritete. Ker v danem primeru ne gre za velika finančna sredstva, odločitev toliko bolj preseneča in odpira vprašanje kriterijev in kulturnopolitične vizije kot njihovega nujnega konteksta.
5.8.2013, Maribor
Jožko Rutar, direktor Slovenskega filmskega centra:
Spoštovani,
Predlagatelj Mitra nas je obvestil, da je vaša komisija za področje avdiovizualnega ustvarjanja negativno ovrednotila njihovo vlogo za finančno podporo revije slovenskega dokumentarnega filma v letu 2013.
Vaša komisija, za razliko od komisije Slovenskega filmskega centra, v reviji ni prepoznala pomembne in edinstvene funkcije tega dogodka, ki v tem trenutku kot edini poskuša slovenskemu dokumentarnemu filmu nameniti prostor, ki si ga zasluži. Čeprav naša komisija vloge ocenjuje tudi na podlagi referenc in številu izvedb dogodka, je revijo v Mariboru podprla že po prvi ediciji te prireditve, kajti izkazalo se je, da je zasedlo pomembno praznino v slovenskem filmskem prostoru. Zato se je strokovno programska komisija Slovenskega filmskega centra odločila, da bo drugo izvedbo revije podprla v višini 2000,00 EUR.
Revija dokumentarnega filma v Mariboru bo lahko glede na nastalo produkcijo, omogočila vidnost marsikateremu slovenskemu dokumentaristu, saj številni zaradi časovnih in programskih omejitev, ne morejo sodelovati na Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Obe prireditvi že sedaj uspešno sodelujeta in skupaj načrtujeta program.
Obenem pa se predlagatelj Mitra zadev loteva z razmislekom in premišljeno, saj želi revijo najprej lokalno uveljaviti in vzpostaviti močno domačo dokumentarno platformo, ter šele potem poiskati potrditev tudi v mednarodnem prostoru.
Ker za razvoj takih dogodkov potrebujemo sinergijo lokalnih in državnih interesov, bi vas prosil, da o prijavi še enkrat razmislite in jo podprete tudi na lokalni ravni.
Lep pozdrav,
Jožko Rutar,
direktor
Ljubljana, 5.8.2013
Peter Povh, urednik dokumentarnega programa RTV Slovenija:
Spoštovani!
Presenečeni smo, ker ste zavrnili letošnjo prošnjo za podporo pri organizaciji Revije slovenskega dokumentarnega filma. Revija je skušala ponovno začeti združevati filmske in televizijske ustvarjalce s področja dokumentaristike in spet javno prikazovati dokumentarne filme, ki jih v dvoranah srečamo zelo redko. In preredko. Vizija zamisli je bila v nekaj letih poizkusiti “prerasti” zgolj revijo, “zrasti” v festival, ki bi počasi z redno vsakoletno Revijo že privabil in pridobil stalno občinstvo in počasi tudi podpornike.
Dragoceno je bilo predvsem to, ker zamisel ni zrasla v centru ampak v Mariboru, kjer je takih in podobnih rednih dogodkov še veliko premalo in bi kot tak, ko bi počasi postal nacionalnega pomena, veliko pomenil ne le ustvarjalcem in ljubiteljem dokumentarnega filma, ampak tudi širšemu občinstvu in vsem prebivalcem severne metropole.
Upamo, da boste to pismo podpore vzeli v resen obzir in kot argument pri ponovni presoji o upravičenosti do občinske podpore.
Hvala vam v naprej za vaše razumevanje in prijaznost!
Lep pozdrav!
S spoštovanjem,
Peter Povh, urednik UDP
Ljubljana, 5.8.2013
Hanka Kastelicová, glavna producentka HBO Europe za dokumentarni film:
Spoštovani!
Neprijetno me je presenetila novica, da je Mestna občina Maribor odrekla finančno podporo Reviji slovenskega dokumentarnega filma. Prav žalostno je bilo brati odločbo, kjer je bilo čutiti neprijeten podton občutka večvrednosti in zaničevanja kvalitetnega, potrebnega in predanega dela; dela, ki je v prid slovenskemu dokumentarnemu filmu in kulturi nasploh, dela, ki širi znanje in ki je združilo veliko mladih pri spoznavanju filma in njegovem ustvarjanju.
Lanskoletni dogodek je bil izjemen: ponudil je pregled najnovejše produkcije, predstavil je enega od velikanov slovenskega dokumentarnega filma, na voljo je bilo ogromno možnosti za pridobitev znanja o financiranju dokumentarnih filmov, nastal je prostor za diskusijo o ustvarjalnih pristopih in o problemih ustvarjalcev. Profesionalni filmarji so delili svoje znanje tudi z amaterskimi navdušenci za ta žanr.
Predvsem pa je bila revija odličen prostor za srečanje ustvarjalcev in izmenjavo idej, informacij in mnenj. Mislim, da so vsi udeleženci iz dogodka odhajali izjemno zadovoljni.
V današnjem času so podobna srečanja prepotrebna ; medij se hitro spreminja in treba se je osredotočiti na to, kako te spremembe izkoristiti v prid ustvarjanja sodobnih dokumentarnih filmov. Ker sem lani v Reviji prepoznala velik potencial za prihodnost (tam sem doživela srečanje, kakršno sem pogrešala ves čas svoje ustvarjalne poti v Sloveniji), sem letos z veseljem sprejela vlogo selektorice. Ogromna količina projektov me je prepričala v to, kar sem pravzaprav že vedela: da dokumentaristi neizmerno želijo deliti svoje filme z gledalci, se z njimi srečevati in doživeti svoje filme skozi njihove čute. Željni so znanja in izmenjave mnenj.
Možnosti pokazati svoj film (če ni med parimi večjimi dokumentarci, ki jih lahko predvajajo v Portorožu), v Sloveniji praktično ni. Zato me je zelo zbodel način, kako je komisija v svoji odločbi govorila o prezrtih filmih. Da so nekateri filmi prezrti, ni nobena sramota. Med temi prezrtimi ustvarjalci je tudi kar nekaj talentiranih ljudi in konfrontacija njihovega dela z gledalci in kolegi ter različnimi uredniki in producenti, bo zagotovo imela pozitiven vpliv na njihov ustvarjalni razvoj. Kar se pa majhnosti tiče – kar nekaj velikih festivalov in iniciativ je začelo kot majhna aktivnost parih navdušencev – in z leti so zrasli v pomembne evropske dogodke in iniciative (naprimer ZagrebDox ali IDF).
Predlog komisije o združevanju festivalov se mi ne zdi posrečen. Dokumentarni žanr je zelo specifičen, predlagano združevanje z Animateko, je popolnoma nesmotrno. Gre za ponovni poizkus potiskanja dokumentarnega filma ob rob. V Sloveniji je sedaj čas, da nastane močna dokumentaristična skupnost: tako ustvarjalcev, kot tudi ljubiteljev tega žanra. Prepričana sem, da je Revija dokumentarnega filma sposobna k temu veliko pripomoči.
Revija ima torej vso možnost prerasti v lokalni ali regionalni festival. Počasni štart in postopna rast je odličen pristop in v teh kriznih časih tudi verjetno edini možni način, kako začeti kaj novega.
Upam, da vsa dokumentaristična skupnost, kot tudi ustanove, ki lahko vzamejo podobne odlične dogodke pod svoje okrilje, ne bodo dovolili, da bi v prihodnje ta izjemna iniciativa mladega rodu slovenskih dokumentaristov zamrla.
Lep pozdrav
Hanka Kastelicová
Glavna producentka HBO Europe za dokumentarni film
7.8.2013, Budimpešta
Igor Prassel, Direktor Festivala slovenskega filma & Katja Hohler, producentka Festivala slovenskega filma:
Spoštovani,
presenečeni smo nad odločbo strokovne komisije za avdiovizualno ustvarjanje v Mestni občini Maribor, ki jo je organizacija MITRA, razvoj avdiovizualne kulture in medkulturnega dialoga, prejela dne 2.8.2013, na predlagani projekt Revija slovenskega dokumentarnega filma 2013.
Na državnem nivoju je strokovna komisija Slovenskega filmskega centra projekt Revija slovenskega dokumentarnega filma 2013 prepoznala kot projekt, ki zasluži podporo in ji tudi z letošnjim letom prvič namenila sofinanciranje.
Projekt, ki je bil leta 2012 podprt s strani Evropske prestolnice kulture in bil tudi po končanem EPK-ju predlagan v trajnostno financiranje na MOM kot potencial mesta za razvoj filma, s podpisom strokovne komisije Mestne občine Maribor, ki so jo sestavljali Aleksandra Goropevšek (vodja umrlega festivala DOKMA), Uja Irgolič (montazerka), Zoran Medved (novinar RTV Maribor), Kristjan Sande (kamerman RTV Maribor), ni predlagan za pridobitev lokalne podpore. To nakazuje na vprašanja strokovnosti komisije ter odnosa Mestne občine Maribor do uspešnih in v širšem okolju dobro sprejetih filmskih projektov.
S tem dopisom izražamo podporo Reviji slovenskega dokumentarnega filma in njeni organizacijski ekipi, ki se entuziastično trudi kreirati vseslovensko potreben prostor za dokumentarne filme v Mariboru. Pozivamo komisijo, ki bo obravnavala pritožbo, da dobro premisli o strateškem načrtu za filmski razvoj Maribora ter poda pozitivno mnenje projektu, ki združuje filmski entuziazem, profesionalnost, toplino in se ne ozira na projekte, ki v mestu niso uspeli, so zgodovina in v sebi nosijo tudi osebno užaljenost ljudi, ki so letos ocenjevali projekt Revije slovenskega dokumentarnega filma.
Ljubljana, 5.8.2013
Jelka Stergel, vodja trženja/predstavnica v upravnem odboru Eurimages, Slovenski filmski center:
Spoštovani,
Odločitev pristojnih v MOM, da ne bodo podprli 2. Izdaje Revije slovenskega dokumentarnega filma, me je zelo negativno presenetila. Kot gostja in udeleženka okrogle mize o prihodnosti dokumentarnega filma v Sloveniji, sem se prepričala, da gre za kakovostno prireditev. Ne samo da je bil program strokovno kompetentno izdelan, zanimiv in dobro obiskan, prireditev je bila tudi organizacijsko dobro zastavljena. Projekcije filmov so zelo primerno dopolnjevale kulturno ponudbo poletnega Maribora, oživile so opuščena mestna dvorišča in vdihnila Mariboru novo kulturno dimenzijo. Ekipa je prireditev izvedla profesionalno.
Zaradi vsega navedenega je tudi strokovno-programska komisija Slovenskega filmskega centra podprla nadaljevanje te, lani začete festivalske prireditve.
Kot ustanoviteljica največjega filmskega dogodka v Sloveniji (Ljubljanskega filmskega festivala) ter prvega Festivala dokumentarnega filma pri nas (v Cankarjevem domu) lahko z gotovostjo trdim, da bi bila ukinitev Revije slovenskega dokumentarnega filma, napačna odločitev lokalnih oblasti, ki bi vsekakor prizadela kakovost kulturnega življenja v mestu.
Lep pozdrav,
Jelka Stergel
Ljubljana, 7.8.2013
Vlado Škafar, svetovalec za filmsko področje EPK 2012, sodelavec za filmsko področje pri novem Nacionalnem program za kulturo pri MzK RS:
Spoštovani,
dovolite mi nekaj besed z naslova svetovalca za filmsko področje EPK 2012, sodelavca za filmsko področje pri novem Nacionalnem programu za kulturo pri MzK RS ter nenazadnje sodelavca pri postavitvi nekaterih uspešnih filmskih ustanov in projektov kot so Slovenska kinoteka, Kinodvor in festival Kino Otok.
Revija slovenskega dokumentarnega filma je najsvetlejša točka puste filmske krajine mesta Maribor. Lani se je zgodila prvič in uspela narediti tisto, kar se je v Mariboru zdelo nemogoče – pritegniti zanimanje širokega filmskega in kulturnega občinstva, obenem pa navdušiti mladino tako za gledanje kot tudi za ustvarjanje slovenskega dokumentarnega filma. In, kar je za Maribor še posebej pomembno, številnim mariborskim filmskim ustvarjalcem je ponudila veličastno okolje za premierno predstavitev njihovih filmov. (Kot drobno osebno opombo lahko še dodam, da je ekipa mladih zanesenjakov uspela pripraviti takšno festivalsko okolje, ki je v pozitivnem ozračju povezalo mnoge slovenske filmske delavce, kar je pri nas vse prej kot samoumevno.)
In namesto da bi MOM takšen dogodek in takšno skupino mladih ljudi v svojem mestu po svojih najboljših močeh podprla, ga v njenem imenu izbrana komisija želi izbrisati (ob tem, da si je Revija uspela že po prvi izvedbi priboriti podporo Slovenskega filmskega centra in da ga je programski direktor EPK Mitja Čander MOM-u izrecno predlagal za uvrstitev med projekte s trajnostno perspektivo in pomenom za mesto Maribor).
Utemeljitev komisije je zares nenavadna: V uvodu ugotavlja, da Revija “nikakor ne predstavlja popolnega novouma v tovrstnih predstavitvah dokumentarnega filma pri nas in v Evropi”, kar pomeni, da MOM podpira samo popolne “novoume”, ali pa komisija samovoljno vpeljuje kriterij, ki bolj kot o prijavljenem projektu govori o osebni prizadetosti prvopodpisane članice komisije, zaradi česar bi bilo etično, da bi se vzdržala pri odločanju o konkretnem projektu. Osrednji del utemeljitve je cinično sprenevedanje, saj je Revija s svojo prvo izvedbo jasno pokazala svojo programsko zasnovo promocije slovenskega in regionalnega dokumentarnega filma, ki bi v dogovoru s SFC in DSFU postopoma prerasla v nacionalni festival dokumentarnega filma, Maribor pa bi s tem postal poleg Portoroža drugo središče slovenskega filma. Zaključek utemeljitve znova prezira konkretno dejstvo Revije in njegove ustvarjalce v imenu nekega neobstoječega nadfestivala, ki bi ga Maribor moral imeti, če ga pa nima, potem pa naj nima tudi ničesar drugega.
Zato se najbrž upravičeno sprašujem, v čigavem interesu je sprejeta odločitev komisije? Je res v interesu MOM, da zavrne sofinanciranje filmskega dogodka, ki promovira slovenski film in zlasti mariborske filmske ustvarjalce, ki privablja občinstvo in navdušuje ter zaposluje mladino, ki uspe pridobiti veliko zunanjih virov financiranja in podporo krovne nacionalne filmske ustanove …? Je ta odločitev res v interersu Mariborčank in Mariborčanov? Ali pa so še enkrat več prevladali osebni interesi?
V zadnjih mesecih se ob oblikovanju nacionalnega kulturnega programa posvečamo tudi dejstvu, da ima Maribor kot drugo slovensko središče zelo skromno filmsko ponudbo in še slabšo infrastrukturo in da bi morali s skupnimi močmi in z angažiranjem vseh filmskih zanesenjakov to stanje izboljšati. Brez močnega filmskega Maribora ne more biti močne filmske Slovenije. V tej luči je ta odločitev komisije še toliko bolj žalostna. In predvsem zelo kratkovidna.
Vlado Škafar
Velika sela, 6. avgust 2013
Jurij Meden, Slovenska Kinoteka:
Draga Maja,
s precejšnjim začudenjem in nejevero sem prebral pismo, v katerem me obveščaš, da je Mestna občina Maribor odrekla vsakršno sofinanciranje letošnji ediciji Revije slovenskega dokumentarnega filma.
Kot sama dobro veš, se lanskoletne, prve edicije Revije nisem udeležil, zato je moje dobro mnenje utemeljeno zgolj na številnih pripovedovanjih, medijskem poročanju o dogodku in statistiki.
Spomnim se, kako mi je Vlado Škafar, bržkone (in med drugim) eden naših največjih poznavalcev pomena in ustroja filmskih manifestacij, navdušeno pripovedoval o Reviji in jo označil za enega najpomembnejših dogodkov, ki so v zadnjih letih doletel filmski Maribor.
Spomnim se, kako prijetno sem bil presenečen, ko si mi lani oktobra v Mariboru pripovedovala o nabito polnih dvoranah in polnih vrtovih in svoja pričevanja podčrtovala s fotografijami. Ravno takrat sem se Mariboru mudil na povabilo EPK-ja, v sklopu katerega je Kinoteka v Mariboru pripravila retrospektivo “mariborskega avtorja” Karpa Godine in se iz dneva v dan soočala s polpraznimi dvoranami. Lokalni poznavalci so nas tolažili in en za drugim zatrjevali, da Maribor ne premore “kulturne publike” in da je to eden najbolj perečih problemov mesta ob Dravi. Tebi pa je že s prvo edicijo Revije uspelo ta problem razkrinkati kot iz trte zvit predsodek.
Bržkone sama dobro veš, kako težko je zadostiti ostrim strokovnim kriterijem komisije Filmskega centra in pridobiti njihovo finančno pomoč, kar ti je letos uspelo in za kar iskreno čestitam. Je pa zato toliko bolj nenavadno, da se je zadeva zapletla na lokalni ravni. Sploh zato, ker je v domačih filmskih krogih obveljalo, da je bila Revija slovenskega dokumentarnega filma zagotovo najbolj odmeven in uspešen filmski dogodek EPK-ja. In velika škoda bi bila, če bi šlo res samo za muho enodnevnico. Navsezadnje je Slovenija dovolj velika in slovenska dokumentarna produkcija dovolj pestra in obsežna, da si zasluži svoj festival.
V upanju, da se vse skupaj vendarle ugodno razreši, te lepo pozdravljam,
Jurij Meden
Ljubljana, 5.8.2013
Marina Gumzi, producentka:
Spoštovani,
Ugovor na sklep o nefinanciranju prijavljenega projekta Revija slovenskega dokumentarnega filma, ki ga je sprejela Strokovna komisija za avdiovizualno ustvarjanje pošiljam kot nadomestna članica te iste komisije, kot nekdanja producentka za avdiovizualno področje pri zavodu Evropska prestolnica kulture – MARIBOR 2012, v okviru katerega je v lanskem letu Revija slovenskega dokumentarnega filma bila izvedena prvikrat, pa tudi kot mlada slovenska filmska producentka, ki računam na postopno izboljšanje slovenskega avdiovizualnega področja, ki se v zadnjih letih bori takorekoč za svoj obstanek. Vsega tega uvodoma ne omenjam kot kakšen poseben dosežek, temveč skušam s tem postaviti v kontekst svoje popolno nerazumevnje odločitve o nefinanciranju projekta in še manj utemeljitve te odločitve.
Najprej bi rada izpostavila nekatera dejstva o projektu. Ker pri prijavi projekta na JPR-KUL-2013 MOM nisem sodelovala neposredno, ne morem zagovarjati kvalitete prijavnice, lahko pa se odzovem na nekatere dele iz izdanega strokovnega sklepa, za katere se zdi, da obravnavajo koncept projekta v splošnem.
Projekt Revija slovenskega dokumentarnega filma je bil zasnovan na podlagi analize aktualnega stanja slovenskega filmskega prostora in posebej vloge, ki ga ima v tem prostoru mesto Maribor. To analizo sta za potrebe zasnove filmskega programa EPK v letu 2011 izvedla Vlado Škafar, režiser, nekdanji programski vodja Slovenske kinoteke ter ustanovitelj in prvi direktorj festivala Kino Otok (med leti 2011 in 2012 tudi svetovalec za področje filma pri EPK) ter filmski producent Miha Černec (moj predhodnik – producent za filmski program pri zavodu EPK). Konceptualizacija Revije slovenskega dokumentarnega filma je bila torej neposredni odziv na razmere na področju produkcije in distribucije slovenskih dokumentarnih filmov; odziv na manjkajočo pozornost, ki si bi jih slovenski dokumentarci zaslužili, na drugi strani pa poskus reakcije na mestni potencial za organizcijo takega dogodka. Projekt, ki je bil od svojega začetka jasen in odkrit v ambiciji sčasoma postati eden od ključnih nacionalnih filmskih dogodkov, je ob izjemno uspešni izvedbi prve edicije v lanskem letu pridobil zelo pozitivne odzive in odkrito izraženo podporo cele vrste relevantnih posameznikov iz stroke, med njimi direktorja slovenskega filmskega centra Jožka Rutarja, vodje trženja pri Slovenskem filmskem centru in slovenske predstavnice v Eurimage Jelke Strgel, koordinatorice slovenskega MEDIA Deska Sabine Briški, programskega vodje Slovenske kinoteke Jurija Medena, izvršne producentke pri HBO Europe za dokumentarni program Hanke Kastelicove, producentov iz javnega zavoda RTV Slovenija in drugih. Vrste režiserjev, od novincev do uveljavljenih avtorjev ter producentov, ki so sodelovali pri prvi Reviji in njihovih navdušenih odzivov ni potrebno posebej omenjati. Nedavno so se glede načelne in finančne podpore ter ob (za)upanju v nesporno lokalno podporo, ki bo projektu izkazana iz strani MOM, glede podpore pozitivno izrazili tudi še poglavitne slovenske filmske inštitucije, med njimi Slovenski filmski center. Podporo teh posameznikov in organov ne smemo razumeti samo kot pozitivno konfirmacijo prve, lanskoletne izvedbe projekta in kompetentnosti organizacijske ekipe, temveč tudi kot pritrditev relevantnosti omenjene analize in iz nje izhajajočega programskega načrta Škafarja in Černeca, s tem pa torej potrditev smiselnosti vzpostavitve takega novega vseslovenskega projekta.
V luči teh potrditev stroke je kriterij oziroma argument “novuma”, oziroma dejstvo da projekta v strokovni komisiji niste razumeli kot “popolnega novuma”, po mojem mnenju zaskrbljujoč, poleg tega pa je za prijavitevlja tudi povsem nekoristen. Ne le da za podporo in izboljševanja filmske kulture v Sloveniji – in posebej v Mariboru, kjer se je ta kultura v zadnjih dvajsetih letih sistematično zanemarjala in sicer do točke, ko se filmska ponudba v Mariboru v kvaliteti in organiziranosti ne more primerjati niti z nekaterini mnogimi manjšimi mesti po Sloveniji – ne potrebujemo nikakršnih “popolnih novumov”, temveč jasno, zavzeto in kontinuirano podporo filmski kulturi. (- “Popolni novum” bi v mariborskem okolju pravzaprav pomenila kontinuirana, načelna in finančna podpora dolgoročnemu in ambicioznemu filmskemu projektu, in ne nekakšen nov, z nacionalno filmsko politiko neusklajen projekt nepoznanega koncepta.) Gre tudi za to da je strokovna utemeljitev komisije v očitnem neskladju z takorekoč enotnim mnenjem preostale stroke, ki se je glede smisla in pomembnosti projekta izrazila na nacionalni ravni. V tem kontekstu je popolnoma nerazumljiv seveda tudi argument o “nejasnem končenem namenu in cilju organizatorjev”.
Nadalje; če ste v konceptu Revije razbrali nekatere značilnosti festivala in če ste v komisiji vsaj deloma seznanjeni s problematiko statusa vzpostavitve (kateregakoli) novega nacionalnega filmskega festivalskega dogodka glede na status obstoječega Slovenskega filmskega festivala, to niti ni preveč nenavadno. Vendar pa bi bilo za natančenjše razumevanje tega kriterija kot argumenta za ne-podporo projektu potrebno na vaši strani definirati obe obliki – revijo in festival, kakor z njimi operirate v sklepu. Šele, ko bi v svojem stališču uspeli definirati ti dve obliki filmske ekshibicije, in bi ju glede na definicijo ocenili po relevantnosti za financiranje, bi s tem lahko morda argumentirali zavrnitev projekta. Zaenkrat pa je vaša dikcija, ki namen in cilj projekta povezuje s statusno in imensko rešitvijo, več kot nerodna.
Glede na to da poteka v zadnjih dveh mesecih med direktorico Revije slovenskega filma in pristojnimi iz drugih organizacij in inštitucij intenzivno usklajevanje glede možnosti so-obstoja dveh nacionalnih filmskih dogodkov – Slovenskega filmskega festivala in Revije slovenskega dokumentarnega filma, je vaša artikulacija na tem mestu tudi precej neaktualna. Direktorica Revije slovenskega dokumentarnega filma je v zvezi z uradnim statusom projekta (in s tem z njegovim nazivom) v rednem kontaktu tako s Slovenskim filmskim centrom kot z organizatorjem Slovenskega filmskega festivala, pa tudi z režiserji, producenti in drugimi relevantnimi deležniki iz področa slovenske avdiovizualne produkcije. Če bi v teh usklajevanjih dejansko zaznali “nejasnost cilja in namena organizatorjev”, bi sogovorniki projekt gotovo že spočetka izključili kot nesmiselnega. Ker se to ni zgodilo, lahko zaključimo vsaj to, da je vaša ocena presenetljivo neskladna z oceno velikega dela strokovne javnosti.
Mimo zgoraj opisanih nejasnosti iz vaše obrazložitve me kot producentko, ki sem se med svojim lanskoletnim angažmajem pri Evropski prestolnici kulture soočala tudi s konkretnimi produkcijskimi izzivi organizacije projekta, zelo zanima tudi, na kaj natančno ste v komisiji merili z naslednjim: “Glede na vsebino, dostopnost in tehnično opremljenost lokacij ter dejanske potrebe za izvedbo taksnega projekta, se nam zdi ta tako kadrovsko kot finančno predimenzioniran”. Pri ocenjevanju finančne konstrukcije projekta bi morali biti – vsaj glede na dejstvo, da je prijaviteljica vlogo sestavila glede na organizacijske izkušnje iz lanskega leta – po mojem mnenju previdnejši. Pri tem ne gre za mnenje ali ocene, temveč za preverljiva dejstva, med katere spada med drugim tudi to, da je v lanskem letu celotna ekipa, ki je pripravljala projekt, za izvedbo prejela zgolj simbolično plačilo, česar pri tako zahtevnemu in ambicioaznemu delu nikakor ne gre ponavljati. Navajanja “kadrovske predimenzioniranosti” pa sploh ne razumem. Zelo bi me zanimalo, ali merite s tem na to, da je za organizacijo projekta bilo predvidenih preveč ljudi, preveč kvaliteten kader, ali pa ravno obratno? Zdi se pravzaprav, da gre pri tem v zapisu vašega sklepa za napako.
Nazadnje bi vas kot kolege iz komisije in kolege, aktivno delujoče v slovenskem avdiovizualnem področju rada vljudno pozvala k natančnejši definiciji in utemeljitvi “načelnega stališča”, ki ga zastopate kot komisija in s katerim zaključujete vaš sklep, in sicer o “združevanju festivalskih dogodkov”. Taka politika se mi ne zdi samo vprašljiva, ampak je stališče videti močno poljubno in površno. Skupno stališče bi zahtevalo po mojem mnenju precej bolj natančno razlago, le ta pa bi bila smiselna samo, če bi bila podprta z odprto strokovno razpravo o strategiji celostnega razvoja mestne filmske kulture – ki pa je po mojem vedenju nikdar ni bilo.
Zapuščina in razvojni potencial Evropske prestolnice kulture je deljena odgovornost, ki je po koncu projekta pripadla v prvi vrsti lokalni skupnosti in njenim odločevalcem. Občutek, da od tega največjega nacionalnega kulturnega projekta ni ostalo veliko – in na avdiovizualnem področju takorekoč nič – bo glede na vašo odločitev postal dejstvo, krivdo pa si bomo morali razdeliti tisti, ki smo imeli v lanskem letu možnost videti, kaj je v Mariboru glede na sposobnost nekaterih posameznikov mogoče doseči. Na področju filma se je Revija slovenskega dokumentarnega filma med vsemi projekti, ki smo jih v okviru EPK uspeli postaviti s sicer katastrofalno nizkim finančnim deležem, ki nam je pripadel glede na ostala umetniška področja, izkazal kot najuspešnejši, najbolj ambiciozen in za razvoj slovenske nacionalne kinematografije najbolj koristen projekt.
Vaš sklep je po mojem mnenju v mnogih točkah zelo šibek in neprepričljiv, kar daje neprijeten občutek, da obstajajo v zvezi z (ne)obstojem projekta Revije slovenskega dokumentarnega filma v ozadju nekakšni osebni interesi ali pa precejšnje nerazumevanje problematike slovenske filmske pokrajine. Medtem ko moj odziv morda ne more spremeniti vašega strokovnega sklepa o nesprejetju projekta v financiranje, ste, tako menim, za svoje odločitve prijavitelju in strokovni javnosti, ki se z vašim sklepom nikakor ne strinja, dolžni podati bolj utemeljene razloge.
S spoštovanjem,
Marina Gumzi, producentka
Berlin, 7.8.2013
Vladimir Rukavina, Narodni dom Maribor:
Podpiramo Revijo slovenskega dokumentarnega filma, ki riše pomembne smernice v slovenskem prostoru za razvoj dokumentarnega filma ter postopoma raste v Festival slovenskega dokumentarnega filma. Zato smo tudi partner pri tem projektu skozi zagotavljanje prostorov za izvedbo. Menimo, da si to področje, ki je kljub nekaterim poizkusom preko festivala DOKMA, izjemno deficitarno, zasluži vso podporo, še posebej ob začetkih, saj se ne more razviti praktično in takšno podporo potrebuje.
Vladimir Rukavina
Maribor, 7.8.2013
Đorđe Legen, Studio Legen:
Pozdravljena Maja,
kot sva se že pogovarjala o tej problematiki in po prebranem mnenju komisije lahko samo povem da podpiram vse napore in ideje o reviji ali festivalu dokumentarnega filma.
Strinjam se tudi da bi takšen projekt morala financirati tudi širša družbena skupnost, tudi občina.
Menim pa da bi takšna financiranja morala biti bolj obsežna po posameznem projektu tudi po ceno tega da manj projektov dobi podporo.
Tako bi financirani projekti bili bolj kvalitetni in s tem bi tudi sredstva bila bolj izkoriščena.
Kateri projekti bi naj bili financirani pa bi seveda tako kot do sedaj odločala komisija.
V mnenje komisije pa se težko poglabljam brez da bi videl tudi vlogo in si na ta način ustvaril svoje mnenje o kvaliteti in ustreznosti projekta za sofinanciranje.
Zato še enkrat! Idejo za revijo ali festival podpiram, ne morem pa dati svojega mnenja ali je vaš projekt bil pripravljen tako da bi ga komisija morala vključiti v sofinanciranje.
Hvala za razumevanje in lep dan še naprej.
Lp,
Đorđe Legen
Maribor, 6.8.2013
Zoran Bilodjerič, filmski reziser:
Spoštovani,
Izražam podporo Maji Malus Azhdari pri njenih prizadevanjih, da bi zagnala predstavitev slovenskih dokumentarnih filmov v Mariboru, kakorkoli to imenovali – revija ali festival. Dejstvo je, da ustvarjalci dokumentarnih filmov želimo, da bi takšno predstavitev imeli prav v Mariboru. Govorim na osnovi lanske izkušnje, ko je bila takšna revija v okviru EPK. Videli smo zanimiv program, jaz pa sem bil še posebej zadovoljen, saj je bila v okviru revije tudi odlično organizirana premiera mojega dokumentarnega filma »Peterica«.
Vem, da letos ne more računati na vaša sredstva, vsekakor pa se mi zdi potrebno, da bi v prihodnjih letih prireditev, v okviru možnosti, podprli. Prepričan sem, da se bo sčasoma tudi izpilil koncept prireditve in bomo imeli v Mariboru dober festival dokumentarnega filma. Prepričan sem, da nam je ta cilj skupen.
V Mariboru, 06.08.2013
Arcus Film
Zoran Bilodjerič
Matjaž Fistravec, filmski režiser (Studio ALP):
Maja !
Oprosti zamudi… svojo komunikacijo sem iztauhal, kartico pa so pojedle morske sirene…in evo me pred velikim ekranom… tvoj gnev nad odločbo MOM je nedvomno realen… Verjamem, da tekmovanje z ZUJKOM kar precej zmoti mentalno ustvarjalni mir. Ker se že dalj časa ne spuščam v tako ali drugače zapisane utemeljitve in odločitve raznih tako ali drugače legitimnih komisij, jih tudi ne želim in ne morem komentirati… lahko pa imam mnenje, ki ni daleč od tvojega razmišljanja…Torej, festival je potreben…tudi v mestu, ki se filmsko prebuja. Sam se festivalov načelno ne udeležujem. Če že iz osebne simpatije in pa festivalov, ki imajo prodajni značaj ali nudijo koprodukcijsko priložnost. Zadnji je tako bil EL – Jazzera documentary film festival v Dohi, ker so ponudili distribucijo našega filma na El – Jazeera TV…kakšnih pet let nazaj…Morda tako vidim vizijo festivala doku filma v MB. V sodelovanju ne samo avtorjev ampak množice ostalih filmskih deležnikov, ki bodo seveda interesno pristopili k sofinanciranju.
Želim ti dosti uspeha, potrpežljivosti in ustvarjalne moči, da narediš koherenten festival v Mariboru prav tak, kot ga s sodelavci vidiš…sam pa se bom nedvomno udeležil kakšne od edicij festivala, če mi uspe izpeti še kak nov film…
en lep poletni pozdrav
Matjaž
Maribor, 8.8.2013
Petra Seliškar, režiserka
Kot dokumentaristka in selektorica festival Makedox kreativnega dokumentarnega festivala v Skopju, ki je v zadnjih štirih letih poleg festivala in potujočega kina, ki pokriva vasi po Makedoniji uvedel dokumentarni film, kot del učnega načrta, menim da je dokumentarni film z leta v leto pomembnejši in mu ljudje posvečajo povsod po svetu vedno več pozornosti. Maribor je vsekakor mesto, ki je v minulih letih pokazal veliko progesivne energije in je tako eno od redkih slovenskih mest, ki si zasluži revijo slovenskega dokumentarnega filma in pa tudi festival, ki bi pritegnil svetovne pereče teme vredne debate in razmisleka, hkrati bi privabil strokovnjake in avtorje iz vsega sveta.
Takšna revija je potrebna za razvoj slovenskega dokumentarnega filma, ki ni zgolj tv reportaža ampak zasluži pozornost in upam, da boste skupini tako entuzijastičnih in zaneslivih ljudi kot je Maja Malus Azhdari s svojo ekipo posvetili pozornost in jih finančno podprli.
V upanju, da se bomo na Reviji slovenskega dokumentarnega filma skupaj družili in razvijali še mnoge projekte,vas pozdravljam.
Petra Seliškar
V imenu celotnega tima Makedox
www.makedox.mk
4.8.2013, Skopje
Boris Petkovič, filmski režiser:
Spoštovani,
zelo sem neprijetno presenečen, da se je komisija pri Mestni občini Maribor odločila, da ne bo podprla 2. edicije Revije slovenskega dokumentarnega filma. Odločitev mi je toliko bolj nerazumljiva, ker je 1. edicija revije postavila visoke standarde za bodočnost: projekcije več kot 50 dokumentarnih filmov na štirih lokacijah, poklon starosti slovenskega filma Jožetu Pogačniku, okrogla miza na temo koprodukcij, ogromno dogodkov in kulinarike, ki so oživljali zapuščena mariborska dvorišča. Sam sem vodil delavnico dokumentarnega filma, na kateri je 14 udeležencev naredilo 7 kratkih dokumentarnih filmov, ki so se napajali iz zgodb lokalnega okolja.
Dokumentarni film je največkrat v senci “starejšega, v bistvu pa mlajšega brata”, igranega filma. Revija slovenskega dokumentarnega filma je tej podcenjeni zvrsti končno namenila prostor, ki ji pripada; še več, vpela jo je v lokalno okolje in obogatila z drugimi kulturnimi zvrstmi, kar je s svojo letošnjo podporo prepoznal tudi Filmski center Slovenije. Zato je odločitev, da se 2. edicija revije ne podre ravno v lokalnem okolju še toliko bolj nerazumljiva.
V upanju, da vam bo moje pismo spodbudilo ponoven razmislek in ovrednotenje projekta, vas lepo pozdravljam.
filmski režiser
Boris Petkovič
Ljubljana, 7.8.2013
Maja Weiss, režiserka:
Maja, pozdravljena,
pridružujem se in se podpisujem pod pismo podpore Reviji
dokumentarnega filma v Mariboru.
lep pozdrav
Zavod Maja Weiss
Haidy Kancler (aka Maja Senekovič), režiserka:
Spodaj podpisana Haidy Kancler bi želela izraziti vso podporo reviji slovenskega dokumentarnega filma v organizaciji Maje Malus Azhdari z ekipo. Gre za zelo pomembno revijo, ki na našem prostoru nima resnega protikandidata, za filmske ustvarjalce pa je izjemnega pomena. Revije sem se udeležila lansko leto, kjer sem lahko za svoje ustvarjanje izvedela veliko koristnih informacij, spoznala kar nekaj filmskih ustvarjalcev in pogledala lepo število čudovitih filmov.
Naj navedem nekaj dejstev.
V Sloveniji imamo dva velika filmska festivala. FSF (festival slovenskega filma) in FDF (festival dokumentarnega filma).
FSF je v večini namenjen igranemu filmu, delno se spogleduje tudi z dokumentarnim. FDF pa je v celoti namenjen dokumentarnemu filmu, vendar prikaze enega ali dva slovenska dokumentarna filma.
Oba festivala sta za slovenski film izjemnega pomena, a avtorji kdaj pogrešamo to, da bi se v svojem programu spogledovala s festivali kot jih poznamo iz tujine.
Dokumentarni film, katerega produkcija je, moramo priznati, v Sloveniji najbolj razširjena je danes postal enakovreden igranemu filmu. Dolgo se ga je držal priokus, da gre za nerodno narejene videokolaže ali kolaž govorečih glav. Danes temu ni več tako. Dokumentaristi celega sveta danes posegajo po veliko bolj sofisticiranih metodah pričevanja (podajanja vsebin), produkcije dokumentarnih filmov trajajo v povprečju 5 let, tudi financiranje dokumentarnih filmov je danes postalo izjemno zapleteno in sleherni avtor mora za pridobitev sredstev vložiti veliko dela in truda in sredstev, da sredstva sploh pridobi.
Dokumentarni film je v današnjem času v svojem porastu. O tem pričajo številni cenjeni festivali kot so Cannes, Karlovi Vari, Beneški, Berlinale, itn., ki za svoje elitne premiere in program izbirajo veliko število dokumentarnih filmov. Dokumentarni filmi imajo pred igranimi celo prednost.
Naši sosedje iz Zagreba so pred leti ustanovili majhen festival ZagrebDox. Lansko leto je festival do zadnjega kotička napolnil mesto, v svoje središče pripeljal najbolj cenjene dokumentariste iz vsega sveta, ustvarjelcem omogočil kakovostne delavnice in okrogle mize, lokalnemu okolju pa prinesel kar nekaj denarja in vsaj teden dni kakovostnih filmov in drugega dogajanja.
Slovenci mednarodno nekoliko zaostajamo. Razen Petre Seliškar in peščice (4 ljudje) drugih, pri nas nimamo dokumentarnega filma, ki smo ga poslali v Svet. Prehitele so nas vse, ampak resnično vse balkanske države oz. države s podobnim geografskim, zgodovinskim in socialnim standardom.
Razlogov, da čudovitih zgodb iz lokalnega okolja ne znamo ponesti v svet je več.
Ustvarjalci potrebujemo festivale na katerih bomo skupaj postali zdravo tekmovalni. Ustvarjalci potrebujemo festivale dokumentarnega filma zato, da izmenjamo mnenja. Potrebujemo jih, da na njih srečamo naše bodoče sodelavce in producente. Potrebujemo jih, da se naučimo novih stvari. Potrebuje jih pa tudi lokalno okolje, saj mestu ponudi kakovostno kulturno dogajanje, možnost zaslužka.
Kot avtorica dokumentarnih filmov sem mnenja, da je revija slovenskega dokumentarnega filma v Mariburu prva in edina, ki bi lahko postala prvi slovenski festival dokumentarnega filma primerljiv z najboljšimi svetovnimi festivali tega kova.
Čeprav je revija slovenskega dokumentarnega filma se majhna, njegove organizatorje navdaja velika širina, energija, dobra izbira, kar festvalu daje poseben čar.
Brez tega festivala smo ustvarjalci dokumentarnega filma prikrajšani za edini festival, ki nam ponuja vsaj nekaj, da lahko ustvarjamo boljše filme.
Brez tovrstnih festivalov bodo naše čudovite zgodbe zavedno ostale znotraj naših meja.
Haidy Kancler (aka Maja Senekovič)
freelance film director
Maribor, 6.8.2013
Mojca Pernat,
predsednica Filmskega društva Film Factory:
Filmsko društvo Film Factory s tem pismom izraža podporo društvu Mitra pri izvedbi druge edicije Revije slovenskega dokumentarnega filma.
Revija je dogodek, ki omogoča, da se prezrte zgodbe predstavijo širši javnosti. Filmsko zaspanemu Mariboru vrača tisto nekaj, zaradi česar v filmskem svetu ne bo ostal prezrt. S povezovanjem nadebudnih delavničarjev, dokumentaristov, producentov in druge strokovne javnosti s publiko, oživi mariborsko mestno jedro. Ima dolgoročno vizijo in perspektivo ter je dogodek, ki ga Maribor potrebuje.
Z željo po večji skladnosti med nacionalnimi in lokalnimi kulturnoumetniškimi cilji ter večjim posluhom kulturnikov z vizijo in srcem upamo, da se bo v prihodnosti Revija slovenskega dokumentarnega filma utrdila doma, v Mariboru, in zaživela svojo pravo vrednost v mestnem jedru.
Maribor, 5.8.2013
Siniša Juričić, producent & Miha Knific, režiser:
Podpiramo Revijo slovenskega dokumentarnega filma 2013, ki riše
pomembne smernice v slovenskem prostoru za razvoj dokumentarnega filma.
Ljubljana, 06.08.2013
Miha Horvat, Fundacija Sonda:
PISMO PODPORE REVIJI SLOVENSKEGA DOKUMENTARNEGA FILMA
Oziroma ni veliko filmskih stvari, prostorov, dogodkov ali projektov, ki v mestu od Dravi tlijo tako močno kot REVIJA SLOVENSKEGA DOKUMENTARNEGA FILMA. Ne samo, da se mestna filmska kultura, ki šepa in je skorajda ni z REVIJO razvija in širi, ampak REVIJA ponujna odlično dialoško platformo, pomemben trenutek in prostor vsenacionalnemu druženju ob najnovejši in velikokrat žal prezrti dokumentarni filmski produkciji slovenskih dokumentarist in dokumentaristov, filmarjev in filmark.
Ne mogoče je spregledat široko podporo, ki jo je mlada REVIJA dobila oziroma jo uživa znotraj slovenske filmske srenje in popolnoma napačno bi bilo spregledati, kakor koli ne podpreti ali zanikati njeno vizijo in presežno vrednost, ki jo prinaša v velikokrat preveč zapostavljeno slovensko filmsko zgodbo.
Žal je mesto že imelo odličen in kvaliteten mednarodni dokumentaren filmski festival, ki je zaradi čudnih energij, ne razumevajoče ne podpore in ne organiziranosti poniknil. Zato je potrebno zdaj, v nekem drugem in za nacionalno filmsko kulturo ter dokumentaristiko morda še pomembnejšem poskusu stopiti skupaj ter mariborskemu delu festivala Animateka, festivalu Stoptrik, ljubiteljskemu Totemu film in video festivalu ter na noge postavljajočemu se Kinu Udarnik kot Ambasadi Slovenske Kinoteke dodati še možnost kontiniuiranega in kvalitetnega razvoja REVIJI SLOVENSKEGA DOKUMENTARNEGA FILMA.
Le tako lahko damu razvoju kulture gibljivih slik v mestu prepotrebnega vetra v krila, slovenski filmski dokumentaristiki pa možnost javne predstavitve in premišljevanja o svoji realnosti.
Miha (FUNDACIJA SONDA)
Maribor, 6.8.2013
Srđan Trifunović, Zavod Udarnik:
Spoštovani,
Odločitev strokovne komisije za avdiovizualno ustvarjanje v Mestni občini Maribor, da ne podpre projekta ˝REVIJA SLOVENSKEGA DOKUMENTARNEGA FILMA˝ preseneča in odpira vprašanje strokovnosti komisije, ki je sprejela takšno odločitev. Revija je bila prepoznana, kot kvalitetna na državni in na ˝evropski˝ ravni, saj je strokovna komisija Slovenskega filmskega centra projekt ˝REVIJA SLOVENSKEGA DOKUMENTARNEGA FILMA˝ prepoznala, kot pomemben in ji z letošnjim letom namenila sofinanciranje. Prav tako je revija bila predlagana v trajnostno financiranje na MOM kot potencial mesta na podoročju razvoja filma s strani programske ekipe EPK.
Kakorkoli se strinjam, da so odločitve strokovne komisije avtonomne in da seveda imajo vso pravico kak projekt zavrniti, pa ne morem mimo dejstva, da odločitev o nefinanciranju tokrat nima strokovnih temeljev. S tem pa se seveda postavlja širše vprašanje o tem, kako in na kak način so imenovane komisije oziroma člani komisij.
Ravno zaradi dejstva, da je predsednica komisije med drugim bila tudi direktorica nedavno zamrlega festivala DOKMA, bi bilo pričakovati, da tovrstna komisija razume, kako pomembno je redno in večletno financiranje tudi iz strani lokalne skupnosti. In kako pomembni so tovrstni projekti za vso slovensko dokumentaristiko, njen razvoj in popularizacijo. S tem dopisom izražam podporo REVIJI SLOVENSKEGA DOKUMENTARNEGA FILMA, ter pozivam komisijo, ki bo ocenjevala pritožbo, da še enkrat premisli ali bo dovolila, da zaradi osebne užaljenosti nekaterih članov komisije, zamre še en dober projekt v Mestni občini Maribor, ali pa bo opravila resen strokovni posvet o prihodnosti razvoja filmske kulture v mestu in širše, ter še enkrat premisli o pomenu REVIJE.
Glede na odločitev strokovne komisije na nacionalni ravni (strokovna komisija Slovenskega filmskega centra ), ter odločitvi programske ekipe EPK, da je projekt pomemben za državo in mesto, od lokalne komisije ne pričakujem drugega, kot pozitivno mnenje k prijavi projekta na sofinanciranje s strani Mestne občine Maribor.
Za konec lahko dodam, da je tudi Župan MOM g. Fištravec revijo prepoznal, kot pomembno, saj bo letošnjo izvedbo festivala tudi odprl.
Srđan Trifunović, Zavod Udarnik
7.8.2013, Maribor
Rene Puhar, Društvo za razvoj filmske kulture:
Spoštovani,
kljub temu, da se je na subjektivne presoje težko odzivati in da ne vem na kaj druga kot na subjektivnost komisij se v mestu brez „filmske in kulturne strategije“ sploh lahko naslanjamo, želim dodati nekaj stavkov v zvezi z argumentacijo, da projekta REVIJA SLOVENSKEGA DOKUMENTARNEGA FILMA, komisija ne predlaga v „občinsko financiranje“.
V mestu, kjer ni pogojev za razvoj filma in iz strani Mestne občine Maribor doslej tudi ni bilo nikakršnega interesa, da bi se uredili, je v filmu res težko delati. To zagotovo morajo dobro vedeti tudi člani komisije. Vse kar se v tem mestu filmskega dogaja, je torej ostalo na nas, redkih posameznikih, ki smo zaradi neurejenosti področja vsaj v našem mestu prej filmski aktivisti kot profesionalci. Ostali smo torej drobci energij, ki se vsak po svojih močeh in na polju svojih zanimanj, borimo, da bo Maribor enkrat v prihodnjosti mesto, v katerem se bomo tisti, ki imamo radi film, počutili priviligirane.
V letih dela in borbe na področju filmske kulture, ko smo se združevali v velike ideje in koncepte, ki so bili vselej večji od možnosti in kapacitet; ko smo govorili o pomembnih gostih in ko bile naše vizije in projekti skoraj praviloma zavrnjeni zaradi nerealnih okvirjev ali zgolj simbolično financirani, smo vsi skupaj s projekti vred večkrat padli na trda mariborska tla realnosti, sedaj komisija zavrača enega od projektov, ki ima velik potencial in ki se dobro razvija z argumentom …da bi bilo potrebno festivalske dokodke, kakrsni so bili Dokma, Animateka in njim podobni, v prihodnje zdruzevati v vecje, trajnejse in celovitejse projekte, saj bi bili s tem odmevnejsi in trdnejse umesceni v kulturni prostor…
Ali je torej zdaj čas za kaj večjega in širšega v Mariboru? Ali komisija govori o večjem festivalu? Če da, zakaj nismo o teh načrtih nič vedeli že prej, da bi se s prijavami na razpis na to vsaj lahko pripravili? Ali so ti načrti sploh realni? Ali je odgovor komisije osnutek filmske strategije v mestu o kateri bi morali komunicirati na sestankih?
Ali pa je odgovor komisije zgolj zapletanje v odgovorih, zatekanje k floskulam o predimenzioniranosti na eni in potrebnem združevanju na drugi strani, saj je projektov za obubožane kulturne budgete v mestu še preveč?
Bojim se, da slednje.
A vendarle z obetajočimi filmskimi pozdravi,
Rene Puhar
Zlarin, 6.8.2013
Katja Beck Kos, Društvo Hiša!:
Društvo Hiša! izraža podporo projektu Revija slovenskega dokumentarnega filma 2013 v produkciji in organizaciji MITRA, razvoj avdiovizualne kulture in medkulturnega dialoga.
Revija slovenskega dokumentarnega filma mariborskemu in širšemu občinstvu približa sicer zapostavljen dokumentarni film, omogoča pregled dosežkov lokalnih in širše slovenskih ustvarjalcev
dokumentarnega filma ter tako pokaže nevidene in skrite potenciale širši javnosti. Z tenkočutnostjo organizacije in izbora Revija slovenskega dokumentarnega filma poskrbi za primerno atmosfero za razvoj ustvarjalnosti.
Zato Društvo Hiša! podpira in spodbuja obstoj Revije tudi v prihodnje.
Društvo Hiša!
Katja Beck Kos, predsednica
Maribor, 6.8.2013
Carmen L. Oven, moderatorka in avtorica radijskih ter televizijskih oddaj:
Ko me je direktorica Revije slovenskega dokumentarnega filma Maja Malus Azhdari, v letu 2012 povabila k sodelovanju na reviji, nisem vedela kaj naj pričakujem. Že priprave na večer retro dokumentarnega filma, čigar vodenje in povezovanje sem z velikim veseljem prevzela, pa so mi postregle povsem nov, večplasten vpogled v ustvarjanje slovenskega dokumentarnega filma v preteklosti in danes. Kot povezovalka retro večera sem imela izjemno čast, da sem se srečala tudi z legendarnim gospodom Pogačnikom. Srečanje z njim, s katerim sva pred nabito polno dvorano spregovorila o dokumentarnem filmu včasih in danes, je preseglo vse meje mojih pričakovanj. Vzdušje v dvorani je bilo naelektreno od ustvarjalnosti, Pogačnikova ostra misel in popotnica mladim ustvarjalcem pa je nosila jasno sporočilo, da se te vrste revije preprosto morajo ponavljati – zato, ker opozarjajo, ker prebujajo, ker spodbujajo in ker z vsako dokumentirano zgodbo posebej nagovarjajo razmišljujočega človeka, ki mu ni vseeno, v kakšen svet se vsako jutro prebudi.
Kljub temu, da mi je delo s televizijo in ustvarjalnimi ljudmi našega ter preteklega časa, tudi na področju dokumentaristike, dobro znano, me je sodelovanje z revijo slovenskega dokumentarnega filma 2012 obogatilo na čisto poseben, do tedaj še nepreizkušen način. Jasno je namreč, da gre za kompleksen projekt, ki slovenski dokumentarni film ožarja z novo energijo, s svežim pristopom, predvsem pa je za vsem ekipa, ki verjame in spodbuja ustvarjanje slovenskega dokumentarnega filma tudi tu in zdaj. Kako bi se sicer na vseh prizoriščih trlo toliko izjemno raznolikih ljudi, ki jih povezuje ena velika ljubezen – ljubezen do dokumentarnega filma. In to slovenskega!
Ob vsem tem pa me je – ko sem se ozrla po občinstvih na različnih prizoriščih – posebej navdušilo dejstvo, da so se povsod, kjer so se v sklopu revije vrteli dokumentarni filmi, zbirali gledalci vseh starosti in z raznolikih področij (ne)umetniškega ustvarjanja.
Milsim, da s tem ko Maribor vsaj enkrat na leto na tak način oživi v barvah dokumentaristike, slovenski dokumentrani film pridobiva širše občinstvo, večjo pozornost in nenazadnje še boljše ustvarjalce slovenskih dokumentarnih filmov.
Carmen L. Oven, moderatorka in avtorica radijskih ter televizijskih oddaj
6.8.2013, Novo mesto
