Več kot 70 avtorjev je prijavilo svoja pretekla dela na 2. revijo dokumentarnega filma in če ne bi bilo omejitve – “en avtor, en film”, bi bilo prijav zagotovo še več. To samo potrjuje ogromno željo ustvarjalcev dokumentarnega žanra po tem, da bi imeli možnost predstaviti svoje ustvarjanje gledalcem, kolegom in strokovni javnosti.
Med prijavljenimi filmi je bilo kar nekaj kvalitetnih filmov, z zanimivimi zgodbami in visokim nivojem vizualne pripovedi. Mnoge od teh bomo lahko videli ta vikend na reviji.
Ogled vseh prijavljenih filmov mi je torej prinesel obilo užitkov in veselja ob dobrih filmih nekaterih kolegov, prisilil pa me je tudi v razmislek o “največjih bolečinah” slovenskega dokumentarnega filma. Upam, da mi dokumentaristična skupnost ne bo zamerila, če nekatere naštejem. Ne za to, ker bi želela kogarkoli kritizirati, saj verjamem, da je treba spoštovati vsako ustvarjalno delo, vendarle pa mislim, da je tik pred začetkom revije dobro imeti izhodišča za premislek in debate in upam tudi, da je to lahko dobra spodbuda za prihodnost.
TEME
Relativno velik del filmov se posveča temam iz bližnje ali daljne preteklosti. Mnogi so narejeni na visokem umetniškem nivoju, z dodelano dramaturgijo in prefinjenimi igranimi scenami. Toda dokumentarni film naj bi bil predvsem avtentični zapis zgodb, ki jih piše življenje – zgodb iz sedanjega časa. In če že zgodba iz preteklosti – vedno je dobrodošlo, da vsebuje vsaj dobro vzpostavljeno vez s sedanjostjo, kar je uspelo le nekaterim od teh filmov.
Glavni problem je torej, da se zelo malo filmov posveča sodobnim temam. Kot da avtorji ne bi imeli čuta za te zgodbe, dostopa do njih in do njihovih protagonistov. Na žalost je slika v filmih iz sodobnosti v mnogih primerih degradirana le na nemo ilustracijo off tekstov. Neskončna sprehajanja in druge neinventivne akcije na ekranu bi nas morale prisiliti v temeljit premislek, zakaj avtorji niso raje naredili dobre radijske oddaje, če jim gre izražanje skozi sliko težko od rok. Posredovanje avtentične situacije je na zelo nizkem nivoju. Tudi resnični junaki so več kot očitno pogosto prisiljeni v neke vrste igranja, v izvajanje akcij, v katerih se ne počutijo dobro, ki jim niso naravne in torej vse skupaj izpade neverodostojno.
Zgodbe, ki jih piše življenje so pogosto osupljive, predstavljajo resničen izziv. Je pa res, da predstavljajo tudi tveganje – kaj če se zgodba ne razvije tako, kot smo predvidevali, upali? Navezava globokega pristnega odnosa s protagonisti zahteva čas in odprtost na obeh straneh kamere. In razumem, da so sredstva za dokumentarni film omejena. In ta potreben čas je denar.
Tehnologija pa dandanes omogoča delo z majhno ekipo, ki lahko kaj hitro postane manj opazna, lažje postane “nevidna”, zlije se z okolico in protagonisti lažje pozabijo, da so opazovani. Zato nastaja veliko izjemno intimnih filmov, zelo osebnih, avtentičnih in močnih – na žalost ta trend evropskega dokumentarnega filma še ni zelo prisoten v Sloveniji. Po eni strani globoko spoštujem profesionalni pristop s popolno ekipo, po drugi strani pa se včasih sprašujem, če ravno ta pristop ni razlog za to, da v slovenskem dokumentarnem filmu ni dovolj avtenitčne akcije. Morda bi veljalo premisliti o zmanjšanju ekip, a podaljšanju snemalnega časa. Menim, da bi to v mnogih primerih bila dobra naložba.
RAZVOJ ZGODBE – RAZVOJ LIKA
V mnogih ogledanih dokumentarnih filmih je zgodba pravzaprav odsotna, ni dramaturškega loka, ni razvoja lika, gre samo za neke vrste vpogled v določen fenomen ali problem. Pogosto manjka razmislek o motivaciji likov, manjka emotivna linija filma. Če bi se avtorji podali v globje plasti svoje pripovedi, bi bil lahko končni rezultat na mnogo višjem nivoju.
GOVOREČE GLAVE ali ŽURNALIZACIJA DOKUMENTARNEGA FILMA
Ime dokumentarni film so si v zadnjem desetletju čedalje pogosteje nadevale različne žurnalistične forme, tako da je danes na žalost kar nekaj “dokumentarnih filmov” žanrsko bližje koncipirani okrogli mizi, kot pa dokumentarnemu filmu. Če posedemo protagonista ali protagoniste pred kamero in jim pustimo govoriti, le izjemoma nastane film, ki si zasluži, da mu nadanemo nalepko dokumentarni film – slednji bi moral imeti zgodbo, povedano ne le z besedami, temveč tudi in predvsem s filmskim jezikom. Pretirana usmerjenost v besede je na škodo filmu, morali bi stremeti vsaj k ravnovesju med fokusom na sliko in besedo. Slika nikoli ne bi smela biti le ilustracija, slika govori na mnogih nivojih.
Ta pristop je prinesla televizija in le filmarji sami lahko ta negativni trend presežemo s svojim zavestnim in natančnim delom. Menim, da je dobro obrniti se v preteklost in poiskati navdih v starih filmih mojstrov slovenskega dokumentarnega filma 60-ih, 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja – vrniti se v čas, ko se je še snemalo na film, spomniti se na ta jezik – nanj res ne bi smeli pozabiti. In obilo navdiha je tudi v sedanjosti, saj mnogi filmarji in strokovnjaki menijo, da pravzaprav živimo v zlatem času dokumentarnega filma. Čas je, da mu bolj odpremo vrata tudi v Sloveniji.
Hanka Kastelicová, glavna producentka HBO Europa za dokumentarni film
Budimpešta, 30.8.2013
