Režija: Tomaž Grom
Scenarij: Tomaž Grom, Špela Trošt
Kamera: Tomaž Grom, Špela Trošt, Katja Legin, Benjamin Kovač, Žiga Gruden
Montaža: Tomaž Grom, Špela Trošt
Direktor fotografije: Tomaž Grom

Tomaž Grom

Je ustanovitelj in programski vodja Zavoda Sploh, ki se ukvarja s produkcijo glasbenih in uprizoritvenih umetnosti ter z izobraževanjem in založništvom. V njegovem okviru kurira festival Neposlušno. Do leta 2018 je kuriral tudi seriji zvočnih ciklov Confine aperto in Zvokotok, do leta 2013 Neformo. Je avtor performansov Keemo, Carte Blanche, Moje telo, moja kletka (z Anjo Novak), Bruto, Ništrc, Pozabljeno, prezrto, Duša, šum, ventil in žica, zvočne instalacije Na ta veseli dan kulture in večletnega projekta iMštrument. Po njegovi zamisli je nastal celovečerni dokumentarni film Šum Balkana režiserja Borisa Petkoviča.

Je avtor video portretov umetnic, ki nastajajo za spletni portal Centralala.si in filma Komaj čakam, da prideš.

Najtesnejši sodelavci pri filmu in v uprizoritvenih umetnostih so: Špela Trošt, Bojan Jablanovec, Tomi Janežič, Loup Abramovici, Špela Čadež, Iztok Kovač, Boris Petković …

Zasedbe: Kutin / Grom, Tomažin / Grom, Samo Gromofon, Šalter Ensemble, Oholo!, Dörner / Grom in Kaučič / Grom.
Kot improvizator poleg priložnostnih sodelovanj (Michel Doneda, Jonas Kocher, Pascal Battus, Nate Wooley, Seijiro Murayama, Marc Ribot, Sonny Simmons, Doug Hammond, Eduardo Raon, Ana Kravanja, Kaja Draksler, Drago Ivanuša …) pogosto sodeluje z naslednjimi glasbeniki: Irena Z. Tomažin, Samo Kutin, Vid Drašler, Jošt Drašler, Andrej Fon, Zlatko Kaučič, Tao G. Vrhovec Sambolec ..

Glasbo dojema kot medij komunikacije, ne kot estetski užitek. Išče razloge za muziciranje. Brezkompromisno drega v aktualni družbeni prostor. Glasba je zanj iskanje, so nepojasnjena vprašanja, pretakanje zamisli, negotove situacije. Kompozicija je improvizacija. Improvizacija mu daje prostor, da odbluzi, da dela napake, da se izgublja in iznajdeva intrigantne rešitve. V improvizaciji težave rojevajo razmisleke in odpirajo nove poti. Pogreša poglobljeno in kompleksno refleksijo.
Gostoval je na festivalih po Evropi in severni Ameriki, ustvaril avtorsko glasbo za številne gledališke, plesne in lutkovne predstave ter filme.

Video in film

2020 – Med dvema ognjema
2016 – Šum Balkana – dokumentarni film – Boris Petkovič – Zavod Kineki
2016 – Nighthawk – animirani film – Špela Čadež – No History
2016 – Slovo – animirani film – Leon Vidmar – ZVVIKS Production
2013 – Boles – animirani film – Špela Čadež – No History
2010 – Last Minute – animirani film – Špela Čadež – No History
2000 – Lesi se vrača – Jan Zakonjšek – film
2020 – Citat št.1, Citat št.2, Citat št.3 – video
2020 – Osamitev: Zaklep1, Zaklep2, Zaklep3 – video
2020 – Igraj se s sabo – video
2020 – Vik in krik – video (del pesniške zbirke Anje Novak)
2020 – Tvoje telo, moja glasba – video (del pesniške zbirke Anje Novak)
2017 – Kontrabas na kvadrat – video
2016 – iMštrument – intermedija

 

In an ordinary emotional relationship, memory is that dead void from the past which can cause us troubles. On the contrary, in unconditional love, the void of memory keeps us in touch with our loved ones. The absence of memory fills the void with sounds and images stored in time and space. A message from the past is the time on the answering machine that still goes by. A photograph is a seemingly motionless time, but which is now able to slide backwards. And make a film. And in this film, love is the one that can hardly wait for you. Love is the one you promised you would come back.
Primož Čučnik

What is the difference between a family film, even so difficult, and an artistic expression, even so difficult? The difference is that the former remains in the family album forever, and the latter goes down in the history of artistic interventions in time. The film by Tomaž Grom “Can’t Wait for You to Come” is an artistic expression. Not only because he expresses himself with this film as a proven music creator, but because, when faced with the challenge of confronting a heavy loss, he is in fact radically faced with the medium he uses to express himself. How come picture and sound don’t go together? Why is a mute tape the most eloquent sometimes? How can I evoke not only a memory but also the future by screening a past image? These are all the questions that the film gives answers to in an extremely intimate way. See you.
Stojan Pelko