Od 19.9. do 22.9.2012 je potekala v Mariboru v okviru Revije slovenskega dokumentarnega filma dokumentarna delavnica pod mentrostvom Borisa Petkoviča, filmskega režiserja in Luksuz podpore. Nastalo je 7 novih dokumenarnih del in making off iz delavnice.
Udeleženka delavnice je povzela utrip dogajanja s svojimi mislimi:
V mestu se je naenkrat odmaknilo poletje, zavel je veter in prinesel dež. Organizatorji delavnice so dejali, da so naročili sonce za vse dni revijskega dogajanja. Da bo prijazno, zanimivo, za vse ostalo bomo pa poskrbeli sami. Mi, delavničarji, ki smo se prijavili, da bi vstopili v čevlje dokumentaristov, usmerili pogled in povedali zgodbo, smo polni entuzijazma sedli na irhaste vreče, prekrite s toplimi rdečimi odejami, položene na tla prekrasnega umirajočega stanovanjskega »dvorca« na Orožnovi 7. Stare sobe, oluščene do prve kože so nas objele in zazibale v zgodbo o dokumentaristiki, na platnu svojih trebuhov so razpirale filmske slike skozi vešč in zanimiv pripovedni stil mentorja Borisa Petkoviča. In tako smo odpirali vrata novega sveta. Sprva morda sramežljivo, mestoma nevešče vendar radovedno in srčno. Na svoj način, s svojim avtorskim pogledom smo izmerili neko témo, zgolj morda misel in jo v treh dneh, kolikor smo imeli na voljo, zapisali na trak ali na disk, jo podaljšali v glavi kot scenarij in na koncu obdelali v računalniku. Spomin je zapisoval hipne slike, ki jih bomo ohranili »for ever« kot zapisuje sled grafita v ozki ulici mesta: težo kamere v roki, ki jo vaga srčni utrip, radovedne poglede mimoidočih, iskrive nasmehe v naših očeh, ko na trak zajamemo nekaj pravega, odziv intervjuvancev, njih začetni neprepričljiv strah, ki ga odženemo z iskreno igrivostjo, nato njihovo radostno govorjenje in užitek cele skupine ob doživljenju teh trenutkov, končevanje dneva ob ogledu (vlaganju v računalnik) posnetkov in preigravanje, dopolnjevanje scenarija, klestenje, dodajanje, nato bliskovito nočno spanje, slika jutranjega odkrivanja neprebujenega mesta, hitra kava, ki nato traja in traja, da ulovimo tisto, kar niti ne vemo. Vse je neponovljivo, film, ki ni nikoli dokončan, vsaj tista zabeležka v mislih, ki plete svoje pokrivalo, in ki bo spletla iz vsega neko novo zgodbo za nekoč drugič … V teh dneh smo si (ob snemanju, ki nas je neutrudno gnalo in ob idejnem breinstormanju, ki ni in ni ponehalo ter podloženi s sončno barvito hrano naših gostiteljev), kolikor nam je pač čas dopuščal, lahko ogledovali dokumentarne filme, ki so jih predvajali na štirih prizoriščih. Prepojeni z novimi izkušnjami smo se iz oči v platno prepričali, do so dokumentarci pomemben del razmišljanja o svetu. Da gre pri dokumentaristih za očitno ljubezen do dejanskega sveta, ki je zaznamovano z bivanjem, za neprekinjeno razmišljanje o njem in o tem, kako se spustiti v določeno situacijo, spoznati in zabeležiti nekaj, kar bo imelo določeno sporočilnost. Zanje in za gledalce. Lahko bi rekli (tako mi delavničarji), da je to najprivlačnejša zvrst filma. Najbolj avtentična med vsemi. Kot življenjski odtis, oblikovan v zgodbo! In to nas je gnalo, da smo delali in delali in v teži zadnjega ustvarjalnega dne, sobote, najavljali vsakih nekaj ur konec našemu delu, piko, grafični boben, kjer bo zapisano naše avtorstvo in ga postavili na premierni ogled. Uspelo je šestim filmom! Šest skupin, šest raznolikih odtisov. Borisov ponos in naše pričakovanje ob polnoči, v previsu noči in jutra je rastlo. Mraz je stiskal zidove Živega dvorišča na Orožnovi, oboki so ga raztezali s ognjeno toplino, ki se je bohotila v kovinskih sodih, obiskovalci so s svojimi telesi mehko vibrirali drug ob drugem … Boris najavlja naše filme … mraz pritiska še bolj … in spomin deluje kontraproduktivno, stiska prsi in prebira naslove … Uspelo nam je, uspelo. To šteje. Da smo izpeli zgodbo, predstavili tisto, kar je bilo le misel, in prav to zabeležili v košček zgodovine, ki je od danes naprej pripeta, kot plapolajoča majica na vrvi Živega dvorišča, na časovnico zgodovine dokumentarnega filma v Sloveniji. (M)
